Divji losos Sockeye v testu za 2 osebi

Potrebno je poudariti, da si divji losos in gojeni losos nista prav nikakršna konkurenca. Lahko bi celo rekli, da v njunem primeru niti ne govorimo o isti ribi. Divji losos namreč predstavlja verjetno najbogatejši prehranski vir esencialnih maščobnih kislin (kot vse-pomembne Omega 3 recimo), visokokakovostnih beljakovin in hkrati vsebuje izjemno nizko stopnjo kontaminantov (živo srebro in ostale težke kovine). Prav divji aljaški losos vrste Sockeye je na tem področju vodilni med ostalimi vrstami lososa. Ob vsem, pa lahko vpliva tudi na naše razpoloženje, spomin, izboljša simpatične živčne povezave, pretočnost arterij in s tem zmanjša stopnjo tveganja za obolenja kot so kap, Alzheimerjeva bolezen in demenca.

Razlika v kvaliteti mesa obeh živali (divjega in gojenega lososa) je posledica predvsem okolja, v katerem živita in hrane na kateri odraščata. »Divja« riba raste, razvija svoje mišice in »kuri« maščobo kot prava športnica, v bitki za preživetje v rekah in oceanih. Zaradi hrane, ki jo uživa (skuša, sardine, kozice,…) razvije značilno roza barvo, ki je odraz vsebnosti zaščitnega antioksidanta  po imenu astaksantin. Njen »gojeni« brat pa svoj čas preživi v zaprtih, umetnih in včasih onesnaženih  bazenih, kjer je pitan z zanj nenaravno hrano (žita, koruza) in v najslabšem scenariju še obdelan z barvili, preden odpotuje med ledene kocke ribarnic.